Digitalne zgodbe
- "What is it with ties? They've been hanging around my neck all my life." Life Ties, John Greeves
- "She was especially drawn to the cacti and would invariably take one home to Birmingham." A Prickly Subject, Martin Coombes
- "Forget the words, my story can be told in fleeting strides." Also Ran, Michael Rowland
Vsak ima svojo zgodbo in nove tehnologije omogočajo, da lahko zgodbo vsakdo enostavno posname v digitalni video obliki in jo potem objavi na spletni strani kot je npr. www.bbc.co.uk/wales/capturewales. To je lahko zgodba o spominu na kak dogodek, pa naj bo vesel ali žalosten, lahko je družinska zgodba ali zgodba o stvareh, brez katerih si ne predstavljamo svojega življenja.
Konec septembra je valižanska EURO<26 organizacija Canllaw Online (www.canllaw-online.com) v Cardifu (Wales, Velika Britanija) organizirala EURO<26 projekt Digital Storytelling, ki se ga je pod okriljem programa EURO<26 v Sloveniji udeležil tudi Domen Kolšek. Projekt je potekal v obliki treninga mladih udeležencev, ki so kasneje vsak v svoji državi izvedli delavnico digitalnih zgodb za mlade na temo “Being Young and European ...”. Te zanima, kaj je Domen povedal o kavi? Tukaj je njegova zgodba. Lahko pa jo najdeš tudi na www.credu.co.uk/ourcredu/realitybites (za predvajanje potrebuješ brezplačen program Quick Time).
Digitalna delavnica
Med 16. in 18. januarjem 2007 je program EURO<26 za vse mlade do 27. leta organiziral brezplačno delavnico Digitalne zgodbe. Digitalne zgodbe udeležencev so objavljene v spletni galeriji, objavljene pa bodo tudi na valižanski EURO<26 spletni strani in na BBC-jevi spletni strani, zato smo jih posneli v angleškem jeziku. Na delavnici sta se nam pridružila tudi dva predstavnika EURO<26 organizacije Canllaw Online iz Cardiffa, Lynne in Mog, ki vodita tovrstne delavnice v Walesu, tako da je delavnica Digitalne zgodbe imela tudi mednarodno dimenzijo. Delavnica Digitalne zgodbe je potekala 2 dni v KIBERPIPI v Ljubljani.
Izvedbo delavnice sta omogočila: KIBERPIPA in BRITANSKA AMBASADA v Ljubljani.
Quonfessions of a quoffee addict
Takole pa je Domen doživel in preživel valižansko pustolovščino:
1. dan
Pustolovščina se je začela po pristanku na Londonskem Gatwicku. Veš, kako veliko je to letališče? Veliko! S severnega terminala na južnega me je odpeljal hitri vlak, ki brezplačno vozi potnike po letališču v razmiku nekaj minut. Moral sem kupiti še karto za vlak, ki me bo odpeljal v Cardiff (s samo enim prestopanjem v Readingu). No po prehojenih nekaj kilometrih po terminalu mi je uspelo najti potniško blagajno in prijaznega gospoda, ki mi je prijazno postregel z informacijami in seveda mi je prodal tudi karti. Uff, po vsem tem naporu je bil čas za kavo – šele po tem, ko sem jo dobil v drugem kafiču (prvi namreč ni imel več muffinov za zajtrk), sem ugotovil, da sem dejansko s tem naredil dobro delo! Kava je bila prodana v verigi Pravična trgovina (www.fairtrade.org). Vožnja z vlakom je bila udobna in minila je hitro (zahvaljujoč se MP3 predvajalniku in reviji, ki sem si jo nabavil). Po dobri uri in pol vožnje sem moral zamenjati vlak. In po nadaljnji uri in pol na vlaku ... cilj!
Cardiff. Ko sem izstopil iz vlaka, sem si mislil, da bom takoj nekje uzrl dekle, ki naj bi me prišlo iskat. Ampak je nisem. Skoraj sem že začel zbegano tavati sem in tja, ko sem ugotovil, da je vlak zelooo dolg in prav tako peron. Po prehojenih nekaj metrih sem pri stopnišču zagledal majhno postavo v svetli jakni, ki je v rokah držala napis z mojim imenom. Uff, še dobro. Sem že omenil, da je padal dež? Na poti do avtomobila sem iz navade, ko me kdo pelje, stopil proti desnim vratom, ko me je Lynne opozorila, da delam isto napako kot vsi ostali kontinentalni Evropejci in da je sedež za sopotnika na drugi strani. Razumem, da se njim takšna vožnja zdi normalna, vendar moja možganska blokada tega ni odobravala. Na vsak način mi je dopovedovala, da se vozimo po napačni strani. V vseh križiščih sem poskušal spremljati promet in vedno gledal v napačno smer, na napačni vozni pas. Po kratkem ogledu Cardiffa iz avtomobila sem se nastanil v svoji hotelski sobi in se pripravil na odhod na večerjo. Tam sva s Sophie, drugo udeleženko projekta, spoznala tudi direktorico organizacije Canllaw Online Elise.
2. dan
Po zgodnjem bujenju in industrijskem zajtrku smo se napotili v Carephilly, kjer ima organizacija Canllaw Online svoj sedež in delovne prostore. Predstavila sva se še ostalim članom ekipe, ki jo sestavljajo Gary (vodja oddelka), Mog (pravo ime je Chris), Lynne, Ashlee in Kate. Nato pa je napočil trenutek, ko se je naše ustvarjanje začelo.
Digitalne zgodbe. Najprej, preden lahko posnameš tako zgodbo, moraš imeti zgodbo v glavi. Idealen način za to pa je Story Cycle. Več načinov je, kako udeležence takega projekta, pripraviš, da se odprejo in povejo kakšno osebno zgodbo (take so namreč najboljše). Najprej se mora skupina med sabo spoznati na prijazen in zabaven način. Mi smo to naredili takole. Vsak je moral najprej povedati svoje ime naprej in takoj zatem še nazaj. Saj to ni tako težko bo kdo rekel. Mogoče res ne, je pa zabavno. Naslednja stopnja sta bila ime in priimek, naprej in nazaj. Tu je že bilo polno smeha in vsi smo vedeli, kako je komu ime.
Sledila je vaja pisanja zgodbic. Naloga je bila, da na znak zapišeš prvo stvar, ki ti je v tistem trenutku padla na misel. Ko je vsak napisal svojo smo jih prebrali naglas in sledila je naloga. »Napiši kratek sestavek, ki bo vseboval vse napisane besede.« Naj povem, kakšne besede smo imeli: sonce, mavrica, skodelica za kavo, enonogi ptič in še ena! Lahko si mislite, kakšne zgodbice smo sestavili. Niti dve si niti pod točko razno nista bili podobni v nobenem pogledu.
Po tem miselnem naporu smo bili ravno prav ogreti za naslednji izziv. »Love - hate« seznam. Imeli smo deset minut časa, da napišemo seznam stvari, ki jih imamo radi, in drugih, ki jih naravnost sovražimo. Mimogrede, tukaj se najde čudovite primere osebnih stvari, ki pridejo prav za pisanje zgodb. Seveda smo si tudi ta seznam prebrali in pojasnili zakaj in kako pri vsaki posamezni besedi.
Po kratkem premoru, smo se lotili pisanja zgodb. Jaz sem svojo takorekoč končal že na poti (na vlaku), zato sem jo samo prebral in se lotil snemanja glasovne podlage. Medtem je Sophie pisala svojo zgodbo skupaj z Lynne. V »studiu« sem pod budnim očesom Moga in Garryja posnel svoj glas in ga uredil tako, da je bil pripravljen za nadaljno obdelavo in uporabo v končni zgodbi.
Tako smo zaključili prvi dan delavnice. Tudi ta večer smo obedovali v prijetnem vzdušju. Tokrat se je v hotelu nastanil tudi Garry in v hotelskem baru smo klepetali do poznih večernih ur.
3. dan
Naslednji dan smo posneli še Sophiejin glas in začeli s pripravo slik za projekcijo. Postopek je bil tak, da sva morala izmed slik, ki sva jih prinesla s seboj, narediti izbor tistih, ki so bile bolj ali manj primerne za uporabo pri določeni temi. Tema moje zgodbe je bila kava in ker seveda nisem imel dovolj slik kavnih skodelic na tak ali drugačen način, smo nekaj slik naredili še na licu mesta.
Po izboru slik smo jih spravili v tekočo projekcijo s programom Adobe Photoshop Elements x.0 in izvozili datoteko v video format. Postopek je bil tak, da smo glede na zvok podaljšali ali skrajšali čas prikaza določene fotografije, da smo dosegli željen učinek.
Ko smo končali z delom, sva s Soffie odšla v Anglijo. Da, tako je. Garry iz Canllaw Online naju je odpeljal k sebi domov v Anglijo – približno eno uro vožnje z avtomobilom. Pri njemu in njegovi ženi sva tisto noč prespala. Seveda po solidni večerji v na novo odprti restavraciji.
4. dan
Zadnji dan seminarja. Po sorazmerno kratki vožnji nazaj v Wales smo se lotili še zaključnih opravil. Video smo spojili z zvokom v programu Adobe Premiere Elements in naredili končno datoteko za peko na DVD. V tem času je Mog (Chris) pripravil grafično podobo DVD menuja in je samo še vstavil končana izdelka v menu in zapekel DVD-je.
S tem smo zaključili svoje obveznosti do projekta, kar pa ni pomenilo tudi konca našega druženja. Now it was time for fun! Po kosilu smo se odpravili na potep po Cardiffu. Lynne in Sophie po nakupih za čevlji in oblekami, midva z Garryjem pa v trgovine z bobni in podobnimi zadevščinami, pa še v trgovino z računalniško opremo in dan je bil zaključen. Večer smo preživeli v čudovitem ambientu lokalnega kluba.
Naslednji dan, po konkretni kavi in malici in kupljenih nekaj malenkostih, je prišel moj čas odhoda in potovanje sem zaključil z dogovorom, da se zagotovo še vidimo in naslednjič bo mogoče že kaj kmalu.
