Mladi z manj priložnostmi
Mladi, ki se udeležujejo programov Zveze Sonček, Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana in Zavoda za slepo in slabovidno mladino znajo svojo posebno potrebo obrniti v marsikatero pozitivno izkušnjo, vendar so zaradi svojega položaja ali ovire v primerjavi z vrstniki prikrajšani. Mladi z manj priložnostmi so tudi socialno, geografsko in ekonomsko ovirani, mladi z učnimi in zdravstvenimi težavami ter mladi iz drugih kultur. V določenih kontekstih jim lahko ti položaji oziroma ovire onemogočajo učinkovit dostop do mobilnosti, do formalnega in neformalnega izobraževanja in participacije, aktivnega državljanstva, krepitve njihove vloge in moči ter vključevanja v družbo na splošno. Prav zato je eden od pomembnih ciljev Evropske unije ravno vključevanje takšnih mladih.
EURO<26 projekt: Zamenjaj kožo!
Ta cilj si je zadala tudi ekipa EURO<26, ki je povabila dijake iz Dijaškega doma Tabor, da »zamenjajo kožo« in preizkusijo, kako je biti prikrajšan za njim nekaj tako samoumevnega kot je vid, sluh in možnost prostega gibanja. K sodelovanju so bili povabljeni tudi mladi iz Zveze Sonček, Zavoda za gluhe in naglušne in Zavoda za slepo in slabovidno mladino. S pomočjo njihovih strokovnih delavcev jim je ekipa EURO<26 ponudila priložnost, da predstavijo svoj vsakdan, težave in ovire, s katerimi se soočajo, in dejavnosti, ki so prilagojene njihovim potrebam in s katerimi se več kot uspešno ukvarjajo. Mladi brez posebnih potreb pa so dobili priložnost, da izkusijo, kako je biti v drugi koži.
Projekt je potekal v obliki vodene enodnevne izobraževalne delavnice 1. oktobra 2008 v Dijaškem domu Tabor, pod sproščenim vodstvom moderatorke Katje Bizjak (Peskovnik.org). Najprej se je predstavila Manja Rednak iz Zavoda za gluhe in naglušne opisala potek njenega dneva. Sledili so Luka Bajc, Urban Centa, Urban Mikuž, Natalija Đorđević in Štefan Čerček iz Zveze Sonček, ki so opisali so svoj vsakdan in težave, s katerimi se soočajo. Tomaž Podobnik, Kristina Ostervuh, Ajet Kevrić in Leja Mažič iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino pa so nam povedali, na kaj so res ponosni.
Sodeluj z mano
Sledila je igra Sodeluj z mano, v kateri so med seboj tekmovali pari, ki so jih sestavljali mladi s posebnimi potrebami in mladi brez njih. Najprej sta dva para preizkusila, kako jima gre vijuganje okoli ovir. Mladi iz Zveze Sonček, ki so že navajeni vozička so odvijugali bliskovito, ostali pa so imeli nekaj težav. A vztrajnost zmaga in nalogo so opravili vsi.
Na vrsto je prišlo hitrostno komuniciranje. Dva udeleženca iz ZGNL sta kazala stavek, napisan na listu, njun par pa je moral ugotoviti, kaj jima sporočata. Po nekaj zabavnih interpretacijah smo le ugotovili, da je bilo sporočilo »Vsaka koža se rada boža«.
Zadnja naloga je bila lovljenje ravnotežja in prepoznavanje predmetov - z zavezanimi očmi, da ne bo pomote. Hoja po vrvi, položeni na tla, je izzvala nekaj kriljenja po zraku, prepoznavanje predmetov pa je teklo kot po maslu.
Vse naloge so bile izvedene z dobro voljo in kar nekaj smeha, zmagovalci pa smo bili kar vsi.
Vsakdanje na nevsakdanji način
Dijaki iz Tabora so se nato odpravili na nove misije. Razdelili so se v tri skupine.
Barbara Kovačič, Katarina Željko, Anja Fortuna in Tina Starc so na misiji Maček v žaklju! kupovale ravno to, mačka v žaklju. Barbara in Katarina sta namreč nosili simulacijska očala za slepe. Skupina je odšla v bližnjo trgovino Market Tabor po papirnate krožnike in prtičke.
Gremo na drink! je bila misija na invalidskih vozičkih. Voznik je bil Nino Sajec, nanj pa je pazila Saška Šega in snemalec Andrej Pasarič. Naloga je bila spretnostna vožnja do kavarne Mačkon na Trubarjevi ulici, kjer so se okrepčali in se urno odpravili nazaj.
Pošlji pozdrave! se je imenovala zadnja odprava, na kateri sta Lea Cverle in Nina Knavs preizkusili sporazumevanje z rokami, imeli sta namreč zamašena ušesa in v spremstvu pomočnice Nine Starc odšli na pošto poslati pozdrave na Zavod Movit in v Dijaški dom Tabor.
Nalogo so morale skupine opraviti v pol ure in prinesti potrdilo o doseženi misiji. Seveda smo vse tudi ujeli na "trak", za to pa so poleg Andreja poskrbeli še Primož Lampreht, Matevž Čebela in Andraž Zupančič iz Srednje grafične in medijske šole Ljubljana.
Medtem smo se v dvorani dijaškega doma naučili veliko novega. Natalija Javornik, Jane Dodevski, Miloš Mesarič, Danijel Klobasa in Manja Rednak iz Zavoda za gluhe in naglušne so pokazali zanimive družabne igre, v katere smo se z veseljem vključili. Pokazali so tudi priprave na gledališko igro in nam odigrali skeč Obisk pri zdravniku.
Ugotovili smo, da balinanje s cerebralno paralizo tudi ni ravno sprehod po parku. Boccia, igra, ki so nam jo pokazali mladi iz Zveze sonček je zbudila veliko zanimanja pri gledalcih, prikaz pa je bil več kot nazoren.
Slepi in slabovidni so predstavili 
Show down in Golbal, igri, ki sta prilagojeni njihovim potrebam. Braniti gol pred zvenečo žogo res ni mačji kašelj, to je ugotovilo tudi nekaj pogumnih gledalcev, ki so se preizkusili v vlogi branilca.
Naši agentje so se med tem že vrnili iz misije, sledilo je poročanje o odpravi. Seveda nas je po vseh teh dogodivščinah že pošteno napadla lakota, zato smo mi napadli »pizzo, da te kap« in se prepustili druženju ob veseli glasbi. Zanjo in za ostale reči, ki spadajo k ozvočenju je poskrbel Martin Stadler iz Dijaškega doma Tabor.
Dogodek se je tako končal, izkušnje pa so ostale. Te so bile eden pomembnejših namenov projekta. Medsebojno sodelovanje in druženje mladih je bilo prijetno in zabavno, vsi pa smo se veliko naučili.
Kaj se je natančneje dogajalo na odpravah lahko izveš na posnetkih, ki so objavljeni na www.youtube.com in v galeriji.
