Prišel je trenutek, ko sem se odločila, da nepremičnine od starih staršev ne bom več imela in zato je bilo potrebno urediti stvari za prodajo. Moram priznati, da je to bil zelo težek korak, kajti ogromno časa sem preživela prav v tej hiši. Vendar pa življenje teče naprej in morala sem gledati naprej. Vedela sem, da nam nepremičnina ne bo prišla prav in bi tako imeli samo dodatne stroške. Najprej sem hotela nepremičnino oddajati, ker bi jo tako lahko obdržala, vendar to zaradi razdalje ni bilo možno. Tako je padla odločitev, da je prav, da jo prodam.
Ko sem gledala druge nepremičnine, sem dobila občutek, da bo naša hiša hitro prodana. Bila je na prekrasni lokaciji in precej ohranjena. Tako se je tudi zgodilo. Takoj, ko sem dala oglas, sem imela polno kupcev. Tako sem hišo prodala v roku enega tedna. Seveda mi je bilo žal, vendar pa sem bila srečna, ker sem jo prodala res dobremu in prijaznemu paru, ki je še na začetku svoje poti in si bo enkrat ustvaril družino.
Da nepremičnine nisem hotela prodati, se je med samo prodajo čutilo. To pa ni odvrnilo kupcev do nakupa, vendar jih je še bolj zamikalo. Tudi kupci so čutili s kakšno ljubeznijo sem prodajala to hišo in da mi je pomenila ogromno. Čas je šel naprej in tudi jaz sem šla. Nepremičnine nisem mogla zadržati, ker je nisem bila sposobna prenavljati in popravljati. Sedaj v njej živijo drugi. Vedno, ko grem mimo te nepremičnine pa mi je še vedno hudo. Občutki sreče in žalosti so prisotni. Kajti dobro se zavedam, kako rada sem hodila v to hišo in kako dobre stare starše sem imela. Uživala sem kot otrok, se brezskrbno igrala in imela lepo. Takšne nepremičnine je vedno težko prodati. Vendar je treba slej ko prej narediti odločitev za naprej.