Z možem se zelo rada potepava naokoli, obožujeva lepote naše države, včasih pa naju pot zapelje tudi čez mejo. Pred petimi leti sva raziskovala Italijo. Prijateljica naju je opomnila, da si morava, ko bova tam, nujno privoščiti kavo in rogljiček, saj je takrat veljalo, da se pije najboljša kava v Italiji. Oba obožujeva kavo, zato sva nasvet z veseljem sprejela.
Ustavila sva se v prijetnem lokalu, nad vrati je visel napis Lavazza, zunaj so bile majhne okrogle mize z karirastimi prti. Delovalo je obetajoče. Naročila sva kavo, mož kot po navadi kratko črno, pri meni pa se je zataknilo, saj so imeli toliko različnih, da nisem vedela kaj izbrati. Na koncu sem se odločila za kapučino. Zraven sva naročila rogljiček s čokolado za moža in zame s pistacijevo kremo. Nekaj božanskega je bilo ugrizniti v še topel in hrustljavi rogljiček, da ne govorimo kako slasten okus je imela Lavazza kava.
Ustavila sva se v prvi trgovini, ki sva jo našla in poiskala kavo Lavazza, da si jo bova odnesla domov. Trgovka nama je v polomljeni angleščini, saj italijansko nisva znala, poskusila razložiti, da potrebujeva za kuhanje te kave tudi Lavazza kafetiero.
Doma sva uživala v tej kavi dokler nama je ni zmanjkalo. Ugotovila sva, da bo treba kmalu spet v Italijo. Nekega dne sva se vozila po Primorski in se peljala mimo lokala, kjer je bil napis Lavazza. Kjer je bilo najbolj varno sva obrnila avto in se vrnila nazaj. Vstopila sva v lično kavarno in vprašala, če imajo res Lavazza kavo. Do takrat namreč sploh nisva vedela, da se dobi tudi pri nas.
Od takrat dalje na najinih potepanjih prav tekmujeva kdo bo prvi opazil napis Lavazza, takrat se obvezno ustaviva, si vzameva čas in uživava v slastnem okusu. Vsake toliko pa se še vedno zapeljeva v Italijo in si jo nakupiva na zalogo.